V Centru eksperimentov Maribor redno spremljamo dogajanja povezana z mladimi in tudi njihove težave in probleme. Ker se zavedamo, da je duševno zdravje zelo pomembna in aktualna tema v teh težkih časih, smo se zaposleni v Centru eksperimentov pogovarjali z vodjo bolnišnične šole v UKC Maribor Alenko Prah in učiteljico Dragico Brilej, ki vsak dan delata z mladimi na oddelku pedopsihiatrije.
Kaj so najpogostejši razlogi za hospitalizacijo mladostnikov na pedopshihiatrijo?
Mladostniki in otroci, ki so sprejeti na Enoto za otroško in mladostniško psihiatrijo, se najpogosteje srečujejo z naslednjimi težavami oz. boleznimi: motnje hranjenja, samopoškodovalno vedenje, poskusi samomora, depresije, psihoze, čustvene in vedenjske motnje, adolescenčna kriza … Pri teh bolnikih gre za izrazite simptome posamezne bolezni, ki že pomembno vplivajo na njihovo življenje ali ga celo ogrožajo. Po navadi o svojih težavah sami težje (spre)govorijo, starši ali okolica pa opazi, da se s posameznikom nekaj dogaja.
Koliko časa, v povprečju, ostane mladostnik na vašem oddelku?
Dolžina bolnišničnega zdravljenja na Enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo je odvisna od poteka zdravljenja (koliko bolnik sam aktivno sodeluje, podpora domačih, vrsta duševne motnje itd.). V povprečju so otroci ali mladostniki pri nas cca. 3 tedne, lahko tudi manj, lahko pa tudi več. Mladostniki, ki imajo motnjo hranjenja, so po navadi na oddelku najdlje, in sicer po več mesecev.
Ali se je število pacientov v oddelku povečalo v času Covida?
V času Covid-19 je število hospitaliziranih začelo naraščati, prave posledice tega obdobja pa so vidna šele sedaj. Potreba po pedospihiatrični (in posledično še drugi terapevtski) obravnavi je vedno večja. Otroci in mladostniki se še vedno srečujejo s posledicami na duševnem zdravju, ki so odraz koronskega časa. Število pacientov se je v tem obdobju povečalo. Potreba po dodatnih posteljah je zelo velika. Povečalo se je tudi število ambulantnih obravnav. Vse to pa posledično pomeni tudi večja potreba po večjem številu učiteljev, ki bodo z bolniki izvajali vzgojno-izobraževalni proces.
Kako bi primerjali stanje danes in pred letom ali dvema?
Kot sem že prej omenila se posledice korone še vedno kažejo in potrebno bo preteči še kar nekaj časa, da se bo stanje (če sploh) vrnilo v takšno kot je bilo pred korono. Učenci in mladostniki so bili v času karantene zaprti v svoje domove, primorani ure in ure presedeti pred računalnikom, pouk poslušati na daljavo, njihovi socialni stiki so bili zelo okrnjeni … Vse to pa lahko močno vpliva na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Ne smemo pozabiti, da veliko otrok ne živi v priviligiranih družinah z višjim ekonomskim statusom, zato so lahko čutili velik manko na veliko področjih. Prav tako se zavedamo, da je za marsikaterega učenca šola velik varovalni dejavnik. Le-ta pa je bil sedaj zelo ogrožen. Otroci so bili izpostavljeni nasilju, priča prepirom staršev itd. Sedaj gasimo požar … V otrocih/mladostnikih pa še vedno tli iskrica stiske, nemoči itd. kot posledica koronskega stanja.
Predlogi za preventivo: kako prepoznati težave in pomagati mladim?
Kadar pri mladostniku opazimo spremenjeno, zanj netipično vedenje ali telesne znake, ki bi nakazovali na kakršne koli težave, je pomembno, da smo za to dovzetni in primerno odreagiramo. Z osebo, pri kateri opazimo znake duševne bolezni, se pogovorimo, ji nudimo podporo in jo opogumimo, da o svojih težavah spregovori in si poišče ustrezno strokovno pomoč.