Zelo dolgo je za programerje in računalničarje veljal stereotip, da so „piflarji“ in nerodni v družbenih situacijah. A ta sterotip je v preteklih letih izginil, tehnologije so postale nepogrešljiv del  našega vsakdana, programerji pa so postali zelo iskan in dobro plačan kader.

O začetku njegove poklicne poti smo se pogovarjali z mladim programerjem Davidom, ki je študiral na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru (FERI), sedaj pa je že nekaj let zaposlen v manjšem mariborskem podjetju.

Za njega je dober programer  natančen in se je pripravljen spoprijeti z vsako težavo. Delo zahteva veliko samostojnosti, a sočasno mora biti pripravljen delati v skupini. Programiranje je ekipni šport, saj projektno delo zahteva dobro usklajenost vseh članov in pripravljenost na sodelovanje.

Pri iskanju prve zaposlitve ni imel veliko težav, saj je že med študijem veliko delal na lastnih projektih, kar je pri delodajalcih zelo cenjeno. Tudi v svojem prostem času zelo rada programira in dela preproste aplikacije, ki mu pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Tako raje celo popoldne piše preprost program, ki mu bo rešil problem, ki bi ga sicer lahko ročno rešil v pol ure. A čas zanj ni edino merilo, bolj pomembno je zadovoljstvo in navdušenje ob rešenem problemu.

S študijem se izobraževanje programerjev ne zaključi, ampak se šele dobro začne. Če želi ostati konkurenčen se mora nenehno izobraževati in iskati nove informacije o tehnologijah, ki jih potrebuje za delo. Sam pravi, da so programerji bolj pesniki, kot matematiki, saj ta poklic zahteva zelo veliko kreativnosti in iznajdljivosti. Njega pa najbolj veseli, da je lahko svoj hobi spremenil v poklic.