Odziv na učenje na daljavo

Mladi (otroci in mladostniki, študenti, mlajši zaposleni) so ena izmed tistih skupin naše družbe, na katere imajo z epidemijo COVID-19 povezani ukrepi velik vpliv.

Prihodnost je postala nepredvidljiva. Ohranjanje službe in finančna stabilnost nista več samoumevni, zlasti za tiste, ki so že od prej v negotovih razmerah.

Epidemija ima velik vpliv na socialno-ekonomski položaj mladih. V času epidemije študenti namreč niso mogli opravljati študentskega dela, na katerega se skoraj polovica študentov zanaša, saj si lahko le tako pokrijejo stroške študija in bivanja.

Otroci in mladostniki, energije polna bitja, ki v obdobjih odraščanja nujno potrebujejo socializacijo, druženje s sovrstniki ter gibanje na svežem zraku, so ostajali med štirimi stenami z občasnim sprehodom v družbi svojih staršev.

Protivirusni ukrepi so povzročili korenite spremembe v vsakodnevnih rutinah mladih, na katere so se morali prilagoditi v trenutku in dobesedno čez noč. Navedeno ima zagotovo velik vpliv tudi na duševno zdravje mladih. Različno doživljanje stiske seveda vodi tudi v različne odzive; strah, žalost, jeza, agresija, napetost. Stres in tesnoba sta mnogim obrnila svet na glavo. To velja tudi za tiste, ki pred epidemijo niso imeli težav na področju duševnega zdravja. Za ranljive otroke in mladostnike, ki so že pred nastalo situacijo imeli težave na področju čustvovanja, razpoloženja, vedenja, učenja in odnosov z drugimi, ali pa živijo v neugodnih okoljih oz. odnosih, so epidemiološke razmere lahko izjemno huda obremenitev, ki je pogosto ne zmorejo sami obvladovati. Nekateri so poiskali zdravniško pomoč in celo pristali na bolnišničnem zdravljenju, kjer so bili poleg strokovne pomoči deležni tudi šolanja.

Med epidemijo je tudi bolnišnična šola potekala na daljavo, tako za tiste obolele učence in dijake, ki so bili doma, kot za tiste, ki so ostali v bolnišnici. Izkušnje z učenjem na daljavo smo že imeli prej (občasno pouk po skype-a). Metodika dela na daljavo je povsem drugačna od dela v živo z otroki. Skrbno je treba odmeriti snov, dobro premisliti, kaj je v teh okoliščinah zares bistveno, ne prekomerno obremenjevati otroka in staršev. Starši so v tem obdobju lahko le tutorji, pomočniki otrokom. Starši niso in ne morejo biti »učitelji«. Treba se je tudi zavedati, da razmere poučevanja na daljavo niso enake za vse učence, da vse družine nimajo idealnih pogojev, ne tehničnih, ne znanja, ne časa. V tem primeru se je treba držati načela: »manj je več.« Učitelji in šole, ki smo bili kar naenkrat pahnjeni v novo, neznano situacijo, smo se hitro in dobro znašli.

Tudi otroci in mladostniki!?

Mladina do potankosti obvlada različne digitalne nosilce in platforme, zato je učenje na daljavo steklo hitro. Učenci in dijaki pa so v teh posebnih okoliščinah spoznali in izkusili zanje povsem novo, še neodkrito, a še kako uporabno stran za učenje na svojih priljubljenih digitalnih spremljevalcih.

Večina mladih je šolanje na daljavo opredelila kot nekaj dobrega in bi s tako obliko dela lahko kar nadaljevali. Predvsem poudarijo, da so si lažje organizirali čas za šolo in počitek, nekaterim je celo lažje delati brez fizične prisotnosti učitelja, seveda, če imajo dobra navodila učitelja. »V šolo hodim in sem doma«. Imajo več časa zase. Pouk poteka individualno, profesor se učencu ali dijaku lahko mnogo bolj posveti in mu razloži vse, česar ne razume (skype, ZOOM), ni stresa, kot je v šoli, ne pride do zaostanka (kopičenja) snovi, ni zamujanja k pouku… tudi bolnim otrokom je omogočeno šolanje. Pogrešali so le osebne kontakte s sošolci za sproščene pogovore in igro.

A ker je večini uspevalo, to še ne pomeni, da je vse teklo dobro. Starši so prevzemali nase veliko breme, pa vendar vsi učenci niso bili deležni enake podpore staršev in so različno sledili šolskim navodilom. Učenci so doživljali stiske, potrebovali bi vodenje in dodatne razlage. Socialne, finančne in prostorske stiske po domovih so še bolj prihajale v ospredje. Vsi otroci niso enako računalniško spretni, en računalnik si je lahko oz. si ga je moralo deliti več otrok. Starši so delali od doma, hodili v službo in so bili preobremenjeni. Tako so nastajale težave z razporejanjem časa. Velike težave so predstavljale tudi nakup zadostne računalniške opreme v socialno šibkih družinah in starši, ki niso računalniško pismeni. Še huje je bilo tam, kjer so otroci s posebnimi potrebami, ki so bili že pri rednem pouku pomoči potrebni. Učence s specifičnimi učnimi težavami je težko motivirati za delo in so bili večinoma prepuščeni staršem, če so le-ti to še zmogli.

Vsekakor pa je opazna tudi pozitivna in spodbudna ocena, in sicer priznavanje veljave in vloge učiteljev ter učiteljskega poklica, tako s strani otrok in mladostnikov, kot tudi staršev, ki so morali stopiti v čevlje izobraževalnega kadra ter se neposredno soočiti z izzivi in ovirami, ki jih pedagogi premagujemo vsakodnevno.

Dragica Brilej, učiteljica MAT/FIZ, vodja bolnišnične šole UKC Maribor