Zgodovina
Pod območjem vzhodnega Pohorja in na desnem bregu reke Drave ter ob čudoviti gozdnati pokrajini leži poznobaročni dvorec Betnava. Prva omemba dvorca je bila leta 1319, ko se prvič omenja pod imenom Witennaw. Zgodovinar J. Koropec pa ga vidi že veliko prej in sicer v živinorejskem dvorcu, ki ga omenja ob kraju Razvanje že ob koncu 11. stoletja. Po njegovih zapisih bi naj dvorec stal ob levi strani tamkajšnjega potoka. Obstajajo pa tudi podatki, ki omenjajo zgornjo in spodnjo Betnavo, torej dva istoimenska dvorca. Zaenkrat ni znano, kateri od obeh je prednik poznejše graščine, oziroma današnjega dvorca, se pa v 16. stoletju omenja gradbišče nove stavbe blizu stare. Prva znana in še ohranjena upodobitev dvorca je zgodnje renesančni grad, ki se je ohranil na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681, na katerem je upodobljen kot stanovanjsko-utrdbena arhitektura s štirimi trakti, ki oklepajo notranjo dvorišče. Na vogalih je okrepljena s štirimi stolpi in obrambnim vodnim jarkom. Leta 1685 je dvorec pogorel, obnovili so ga šele v prvi polovici 18. stoletja in pri tem upoštevali florentinski pozno baročni slog ter se zgledovali po dunajski arhitekturi. Tako je bil dvorec po podatkih leta 1728 baročno prezidan in leta 1784 obnovljen v poznobaročnem slogu.
Prvi znani lastniki dvorca naj bi bili gospodje Windenski (Betnavski), ki so bili med drugim tudi lastniki Njegove in Obrajne (Halbenrein). Prvi med njimi se leta 1367 omenja Volk Betnavski, kasneje pa tudi Janez Betnavski, ki je bil štajerski deželni glavar. V 14. in 15. stoletju se pojavlja Betnava pod različnimi imeni - Windenaw, Witnaw in Wittenaw. Kdo so bili takratni lastniki ni znano. Naslednji znani lastniki so bili gospodje Turjaški (1542), ki so bili takrat lastniki viltuške gospoščine, Betnava pa je tvorila njen del, pri čemer so jo šteli za posebno gospodarsko upravo. Ko so leta 1471 Viltuški izumrli so njihove posesti podedovali Turjaški, ki so nato Viltuš in z njim Betnavo, leta 1555 prodali Luku Szekelyju, dokler ga niso leta 1587 dobili v last grofje Herbesteini. Ker so bili grofje Herbesteini pristaši protestantizma, se je Betnava močno zapisala v zgodovino tega krščanskega gibanja. V grajski kapeli, ki so jo preuredili za svoje potrebe so protestanti opravljali svoje verske obrede, v okolici dvorca pa je bilo protestantsko pokopališče. Nekaj ostalin, ki pričajo o tem, je ohranjenih v Pokrajinskem muzeju Maribor. Pozneje leta 1590 so si protestanti postavili lastno kapelo, oziroma protestantsko molilnico, katera je bila skupaj s šolo, župniščem in pokopališčem za časa protireformacijskih ukrepov porušena. Zatem je Betnava zamenjala s prodajami in dedovanju še nekaj lastnikov in leta 1728 z dedovanjem prišla v roke družine Brandis, ki bi ga naj obnovila. Dvorec je leta 1863 postal letna rezidenca lavantinskih škofov, ko je škof A. M. Slomšek prenesel sedež Lavantinske škofije iz Sv. Andraža v Maribor. V rokah lavantinsko-mariborskih škofov je dvorec ostal vse do druge svetovne vojne, leta 1941 pa je nemški okupator Betnavo škofiji odvzel in jo med drugim namenjal za šolanje nemških učiteljev, ki so poučevali na tedanjem Spodnjem Štajerskem.
Po drugi svetovni vojni je Okrajno sodišče v Mariboru zemljišče in dvorec vrnilo lavantinskemu knezoškofijstvu. Leta 1950 je Okrajni ljudski odbor Maribor-okolica Lavantinsko škofijo razlastil v korist zemljiškega sklada in Betnava je postala last splošnega ljudskega premoženja. Do leta 1999 je dvorec uporabljal mariborski Agrokombinat, septembra istega leta pa je bil sprejet Odlok o razglasitvi parka, arheološkega najdišča Poštela pod Pohorjem in dvorca Betnava za kulturni spomenik državnega pomena. Denacionalizacijski zahtevek za vrnitev dvorca v naravi je Nadškofija Maribor (prej Škofija Maribor) vložila že leta 1993 in od julija 2000 je po odločbi Ministrstva za kulturo dvorec ponovno v lasti nadškofije.